 |
Aseksualnost
.: Slovenski aseksualni forum :.
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Ayleen
Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 15:35
Prispevkov: 151
|
 Objavljeno: 29 Okt 2011 17:50 Naslov sporočila: Torej ... Sta vidve skupaj? (O različnih vrstah razmerij) |
 |
|
Ta članek sicer ne prihaja iz aseksualnih, ampak iz feminističnih vrst, vendar se mi razprava o različnih vrstah razmerij in tem, kakšno vrednost jim pripisuje današnja družba, zdi dovolj zanimiva, da sem ga vseeno prevedla. Njegova avtorica je Pagan Kennedy, objavljen pa je bil v junijsko-julijski številki revije Ms. leta 2001.
| Citiram: |
Torej … Sta vidve skupaj?
Liz razlaga situacijo serviserju. Sedi za svojo mizo v najini skupni pisarni in pravi: »S cimro morava povezati svoja računalnika v skupno omrežje.«
Beseda »cimra« me zmoti. Neustrezna je, vendar nimava druge. Kako pa se reče prijateljicama, ki skupaj naseljujeta razpadajočo viktorijansko hišo, v kateri vodita več podjetij in neprofitno organizacijo, ki pod portreti judovskih in protestantskih prednikov gostita politična zborovanja, kuhata obroke iz zelenega ohrovta in tofuja vsem, ki se oglasijo pri njiju, hodita na zabave kot par in preživljata praznike pri družinah druga druge? Če bi bili lezbijki – kot ljudje včasih domnevajo, da sva – bi naju bilo laže uvrstiti v določeno kategorijo. Pa sva heteroseksualni.
Zadnje leto in pol, kolikor stanujeva skupaj, se ves čas mučim s pomanjkanjem poimenovanja za najino situacijo. Ob besedi »cimra« človek pomisli na študentski dom, na tla, oguljena od stopal stotin anonimnih prebivalcev, ključavnice na vseh vratih, na hladilnik, ki je kot Balkan razdeljen na cone, kamor ne smeš postaviti svoje hrane, na težki metal, ki ga nabija nekdo na koncu hodnika. »Cimra« pomeni prehodno obdobje in starost dvajsetih let. Ne pomeni ljubezni ali družine.
Besede pogosto ščitijo. Pomagajo, da ljubezen ostane. Želim si besede, v kateri bi lahko dve prijateljici živeli kot v skodlani hiši, polni oguljenih perzijskih preprog. Včasih, ko poskušam najin odnos opisati čim bolj prepričljivo, ljudem rečem, da živiva v bostonskem zakonu. Običajen odziv na to je: »V čem živita?«
»Bostonski zakon« je besedna zveza, ki izvira iz začetka devetnajstega stoletja. V viktorijanski dobi se ženske, ki so želele ostati svobodne in neodvisne, niso poročile, ampak so pogosto po dve in dve stanovale skupaj ter bile kot žena in pomočnica druga drugi. Morda jih je navdihnil roman Bostončanke Henryja Jamesa iz leta 1886, ki opisuje prav takšno zvezo, ali pa so se zgledovale po najbolj glamuroznih ženskah, ki so se ustalile v Bostonu, vključno z romanopisko Sarah Orne Jewett in njeno »ženo« Annie Adams Fields, prav tako pisateljico.
So bile lezbijke? Je bil »bostonski zakon« samo skrivna šifra za lezbično ljubezen? Zgodovinarka Lillian Federman pravi, da je to nemogoče ugotoviti, saj ženske devetnajstega stoletja, ki so pisale dnevnike, v njih nikoli niso razlagale, kaj se je dogajalo v spalnici. Ni se jim zdelo vredno omeniti, ali so se njihova zanesena prijateljstva prevesila v – kot Federmanova to romantično poimenuje – genitalni seks. In dame, sploh tiste premožne, ki so čaj natakale z dvignjenimi mezinčki, naj sploh ne bi imele spolne sle. Ženske so lahko delile posteljo, se crkljale v javnosti in se spogledovale, pa so vsi ti izrazi naklonjenosti veljali za nedolžne kot zaljubljenost osnovnošolke.
»Skupaj se bova trudili [z učenjem nemščine] – vsega se bova učili,« predlaga svoji ljubljeni Olive, junakinja Bostončank. Olive si predstavlja, kako bosta uživali v »mirnih zimskih večerih pod svetilko, ko bo zunaj snežilo, na mizici pa bodo čaj in uspešni prevodi … Goetheja, skoraj edinega tujega avtorja, za katerega ji je bilo mar, saj je sovražila francoske pisce, ne glede na to, kako veliko vlogo so dali ženskam.« James je zbadal Olive, ker je bila tako navdušen knjižni molj, vendar pa je na veliko hvalil svojo sestro Alice in njeno intenzivno ter predano prijateljstvo z drugo žensko, ker se mu je zdelo primer neomadeževane, popolne zavezanosti.
Najverjetneje so bostonski zakoni predstavljali veliko različnih stvari veliko različnim ženskam: poslovno družabništvo, umetniško sodelovanje, lezbično ljubezen. In včasih je bilo prijateljstvo, negovano z vso pozornostjo, ki jo po navadi porabimo za svoje soproge – prijateljstvo, kakršno bi lahko bilo, če bi ga postavili v središče svojih življenj.
»Po zeleni poti hodim k tebi in moje srce začne biti tako hitro, da ga le s težavo umirim in ga naučim potrpežljivo čakati trenutek, ko bo prišla draga Susie,« je Emilie Dickinson napisala svoji prijateljici – morda tudi ljubimki – Sue Gilbert. Danes za temi besedami vidim tragedijo, kajti Sue se je poročila z Emilijinim bratom in tako ženski nikoli nista dobili priložnosti zgraditi si skupnega življenja na temelju svoje naklonjenosti. Želim si, da bi ju lahko prestavila v naš čas in bi si Emilie D. in njena Susie lahko omislili skupno stanovanje v San Franciscu, izobesili mavrično zastavo, nakupovali v erotični trgovini Good Vibrations in razveseljevali druga drugo z dildi v kričečih odtenkih rožnate. Vendar pa ni vse tako preprosto. Med branjem pisem, ki so si jih med sabo pošiljale ženske devetnajstega stoletja, sem se zavedla žalostnega dejstva, da ogromno zamujam, da so bila prijateljstva viktorijanske dobe verjetno veliko bogatejša od današnjih. V zadnjih stotih letih se je seksualni del naših življenj razbohotil, naša prijateljstva pa so zakrnela. Zakaj ne obsuvam svojih najljubših deklet s poljubi, jim ne pošiljam »ljubezenskih« sporočilc, jih ne držim za roko, ko hodimo po cesti in ne delim spalne vreče z njimi? Ne dotikamo se več. Ne upamo si priznati, kako hitro začnejo biti naša srca.
***
Pred nekaj leti sem se zaljubila v moškega zaradi vseh stvari, ki jih je prinesel – vsakič, ko je prišel prespati k meni, je v stanovanje prirožljal s petimi plastičnimi vrečkami, iz katerih je svoje stvari razpakiral po vsem prostoru. Zjutraj sem našla pomarančni sok v hladilniku, njegov pulover zatlačen v moj predalnik, nov program naložen na računalnik. Noč za nočjo se je postopoma naselil v moje življenje.
Na začetku me je vsaka izmed teh najdb očarala – bile so njegov način, da mi je povedal, da mora biti z mano. Potem pa sem se nekega jutra ozrla po svoji spalnici – moške spodnje hlače na tleh, kup knjig o umetni inteligenci na nočni omarici, posoda proteinov v prahu na polici – in se zavedla, da moj fant pravzaprav stanuje pri meni. In da imava povsem različne predstave o vlogah bivalnih prostorov. On si je stanovanje predstavljal kot površino pisalne mize, ki jo človek pokrije s papirji, skodelicami za kavo in sestavnimi deli računalnika. Kar se je meni zdel nered, je on videl kot utečen sistem, v katerega se pod nobenimi pogoji ne sme posegati. Njega pa so ob živce spravljala politična srečanja, ki sem jih gostila v najini dnevni sobi, ko sem v zadnjem trenutku na kosilo povabila deset ljudi. Rada sva imela drug drugega, vendar pa to še ni pomenilo, da bi morala živeti skupaj.
In potem – na točki, ko so se najine razlike zdele nepremostljive – sem v reviji Maxine slučajno naletela na članek, ki je pritegnil mojo pozornost. Avtorica, 27-letna Zoe Zolbrod, je v njem proslavila strasti, ki lahko vzplamti med dvema ženskama tudi, če sta obe heteroseksualni. »Včasih srečam ženske, ki si jih želim spoznati tako močno, kot bi bila vanje zaljubljena. In ko jih spoznam, me to poznanstvo napolni z občutkom moči, neskončnih možnosti in z zavedanjem same sebe, ki se mi zdijo veliko bolj resnični od tistih v hetero ljubezni.« Ko je spoznala svojo prijateljico V, je bilo »kot takrat, ko srečaš osebo, za katero si prepričan, da se boš poročil z njo«. Avtorica članka in njena prijateljica sta se preselili skupaj. Skrbeli sta druga za drugo, postali družina, se klicali izmenično »ljubezen moja« in »moja cimra«.
Spomnim se, kako sem med branjem tega članka pomislila: »Ja.« Oboževala sem svojega fanta, vendar se nikoli nisva ujela na način, ki ga opisuje Zolbrodova. Skušala sva ustvariti skupen dom, pa se nisva strinjala glede tega, kaj dom je.
Več let kasneje, ko se je najina ljubezen ohladila v prijateljstvo in se je izselil, sem obljubila sama sebi, da se nikoli več ne bom zapletla v podobno domačen položaj. Namesto tega bom poiskala nekoga, ki bo delil mojo gorečo željo hišo spremeniti v družbeno središče – z obroki za veliko ljudi, obiski čez konec tedna, čistimi delovnimi površinami, rožami, umetniškimi projekti in zbirko starih koles na verandi, na voljo vsakemu, ki bi jih potreboval.
Moja prijateljica Liz se je zdela primerna, zato sem vprašala njo. Ali želi skupaj z mano ustvariti umetniški projekt po imenu »dom«? Strinjala se je.
***
Pred kratkim sem na zabavi srečala univerzitetno profesorico, staro nekaj čez trideset let, ki se je sama ustalila v manjšem mestu izven Bostona. »Če želim smučati, samo stopim iz hiše in se poženem čez drn in strn,« mi je povedala. »Vendar pa sem precej osamljena.« Ljudje okrog naju so se potili in divje plesali na staro Princevo pesem. Profesorica je potisnila roke v žepe, njene oči pa so zdrsnile z mojega obraza in prečesale prostor.
Če si osamljena, pa si omisli cimro, sem ji svetovala. Ali pa se preseli v hišo s skupino ljudi. »Ne,« je zavzdihnila. »Prestara sem za kaj takega. Zdaj imam že svoje ustaljene navade.« »Kaj pa če se boš poročila?« sem vprašala. Zasmejala se je. »To ni enako.«
Njene besede bi lahko bile besede tisočih, besede milijonov žensk po vsej državi. Po podatkih ameriškega statističnega urada je bila leta 1995 četrtina gospodinjstev enočlanskih, odstotek pa naj bi se s staranjem populacije še povečal. Predstavljam si prihodnost samskih žensk in če sem čisto iskrena, me ta predstava presneto žalosti. Izolirane smo v svojih stanovanjih in garsonjerah in zakaj? Včasih zato, ker si želimo užiti samoto – in s tem ni nič narobe. Včasih pa je zato, ker se ne upamo preveč ustaliti s prijateljicami. Kaj če bi z najboljšo prijateljico skupaj kupili hišo, odprli bančni račun in vzgajali otroka? Kje bi bilo v vsem tem mesto za ljubimca? Na tej točki platonski zakon – ne glede na to, kako čudovit je – človeka pripravi so tega, da sprejme nekaj težkih odločitev in ponovno premisli svoje pojmovanje zveze.
***
Lizina ljubezen, teoretični fizik, zavija vzdolž najine ulice in ploska. Ustavi se ob trinadstropni hiši in nagne glavo, da bi bolje slišal, kako se zvok odbija od njenih sten. Pripravlja vajo za predavanje iz fizike glasbe, pri katerem je asistent. Ko bo končal in se vrnil v dnevno sobo, bom tam našel naju z Liz, kako zleknjeni na kavču razpravljava o širitvi mest. Skupaj bomo pripravili večerjo in če se mi bo ljubilo, bom zvečer šla z njima ven ali pa sem bom dobila s svojim trenutnim fantom.
Tudi jaz hodim z znanstveniki, z moškimi, ki razumejo, kaj pomeni eksperimentirati, prevpraševati in dvomiti. Lizina in moja ljubezen včasih sedita v kuhinji in kracata enačbe v beležnico, včasih pa v preučevanju delcev atoma ali pogovoru s stroji izgineta za več dni. Takšni moški so dovolj pametni, da razumejo, da je najin bostonski zakon v prid tudi njim. Druga z drugo nisva nikoli osamljeni. Ker sva v bostonskem zakonu, lažje uživava z moškimi v svojem življenju.
Ampak kako naj se zaveževa druga drugi, če veva, da se bo ena od naju nekega dne morda poročila? Lahko bi se zaljubili tudi v kaj drugega kot v moškega – v hiško na sončno energijo Mehiki, v službo v Tangieru, v snemanje dokumentarca na Floridi ali leto tišine v berkshirskih gozdovih. Cela vrsta stvari je, ki bi naju lahko ločile. Ničesar si nisva obljubili, sklenili nisva nobene pogodbe o zvestobi. In iz neznanega razloga se to večinoma zdi v redu.
Med pripravo za pisanje tega članka sem govorila s številnimi ženskami, ki so sklenile platonske zakone ali o tem resno razmišljale. Prav vse so omenile, kako problematično je dolgoročno (ne)načrtovanje v prijateljskih odnosih.
Janet pravi, da sta z Greto sklenili zavesten dogovor. »Prav tako, kot je ustanovitev skupnosti namerna, sva se tudi midve namerno zmenili, da bova živeli skupaj.« Prijateljici sta že iz srednje šole, obe heteroseksualni in stari nekaj čez trideset let. V Boston sta se skupaj preselili pred petimi leti, vedoč, da bosta delili stanovanje in življenje. Skupaj večerjata in se pogovarjata o tem, kaj sta počeli čez dan, pogovor, kakršnega večina ljudi pričakuje od zakoncev.
»Če moram na obrazcih navesti kontakt v nujnem primeru, zmeraj napišem Greto,« mi pove Janet. »Če bi rabila pomoč, je ona prva oseba, na katero bi se obrnila.«
In vendar puščata svoje načrte za prihodnost odprte, njune obljube so polne čejev. Če se Greta ne bo poročila do petintridesetega leta, bosta morda skupaj vzgojili otroka. In prav ti čeji so tisti, zaradi kateri si ženske niso tako blizu, kot bi si lahko bile.
Poročena ženska, recimo ji Lisa, pravi, da je neizmerno razočarana nad tem, da ženske prijateljstva obravnavajo kot nekaj lahko zamenljivega in na prijatelje pozabijo takoj, ko imajo seksualnega partnerja. »Čeprav smo se s prijateljicami pogovarjale, da si bomo skupaj kupile hišo, smo se po tihem vse zavedale, da se ne bo izšlo. Na koncu smo vse izdale druga drugo, našle moške, se poročile. Sama sem se poročila, ker sem vedela, da se bodo tudi vse ostale. Če bi vedela, da lahko zaupam prijateljstvu med ženskami – če bi lahko prijateljstvo postalo dolgoročno, bona fide razmerje – bi veliko raje živela v takšni zvezi, kot bila poročena.«
Sama sem o medsebojni zavezi začela razmišljati kot o nečem, kar presega poroko, skupen bančni račun ali celo otroka. Vem, da se bova Liz in jaz nekoč morda preselili v ločene hiše, v različna mesta. In vendar si naju lahko predstavljam, kako se ponovno najdeva pri osemdesetih in se skupaj ustaliva v domu za ostarele. Mogoče bova imeli može in mogoče ne, še vedno pa bova zarotnici. Verjetno bova mlade, ki nama bodo nalagali špinačo na križnike, nadlegovali z gorečimi govori o tem, kako pomembno je skleniti zavezo, s plakati, prilepljenimi na hojice se bova udeleževali protestov, mogoče bova napisali opero in s pomočjo povsem nove tehnologije, ki nama bo omogočila lebdenje, v njej tudi nastopili. Liz in jaz sva zavezani druga drugi. Imava skupno vizijo o tem, kakšni želiva biti in v kakšnem svetu bi radi živeli.
»Oblikovale smo družinsko jedro, ki nas lahko razveseljuje,« je v svojem članku zapisala Zoe Zolbrod. »Pa si niso izmislili niti blesavega praznika v našo čast, si lahko predstavljate?« Nismo prepričane, kako naj se poimenujemo. Nimamo svojih praznikov. Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Imamo samo ljubezen in zgodbo, ki pišemo skupaj.
***
Liz sproščeno pride v kuhinjo, v rokah drži zmečkano papirnato vrečko. »Tele sem ti kupila,« reče. »Ker si nosila tiste preluknjane rokavice iz dveh različnih parov.«
Nataknem si palčnike in moje dlani se spremenijo v puhaste roza-rdeče šape z zlatim pridihom. »Krasne so,« rečem. Objamem jo in jo po hrbtu potrepljam s puhastimi rokavicami. Zasmeji se in umakne pogled, ker jo lastna velikodušnost rahlo spravlja v zadrego. »Moja cimra pač ne more hoditi okrog v ponošenih rokavicah,« reče.
Spet uporabi besedo »cimra«. Ampak jaz vem, kaj misli. |
Opomba: Roman Bostončanke je preveden v slovenščino, vendar ga trenutno nimam pri roki, da bi poiskala odlomke, ki jih navaja avtorica, zato sem tudi njih sama prevedla.
Nazadnje urejal/a Ayleen 03 Nov 2011 22:29; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
W..
Pridružen/-a: 30.10. 2011, 23:34
Prispevkov: 8
Kraj: Ljubljanska regija
|
| Objavljeno: 30 Okt 2011 23:53 Naslov sporočila: |
|
|
Dobro prevedeno!
Verjetno je bil bostonski zakon heterogena skupina. Po definiciji je bil verjetno res mišljen, kot cimersko. Dejansko pa je bil verjetno oboje. Tako lezbični odnosi, kot cimerstvo kakeršnjega poznamo danes.
Bi pa izpostavil, da članek v delu, ki govori o tem v kaj je moški spremenil stanovanje deluje precej populistično. V smislu kako je moški a priori ženski različen... No, saj eksplicitno piše kako ji je različen. In potem pa implicitno pove kako bi bilo živeti z žensko, kjer apelira na večjo sorodnost. Umetna inteligenca, proteini in politične debate pač niso posledice fatalizma, zaradi katerega naj bi bil moški to kar je. Nasprotno, moški so heterogena skupina. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
moonboy
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 16:05
Prispevkov: 269
|
| Objavljeno: 01 Nov 2011 13:34 Naslov sporočila: |
|
|
Mene tudi moti, kako se na zgodovinska prijateljstva danes projicira homoseksualnost, še posebej kadar je govora recimo o pisateljih in pisateljicah, ki nikoli niso imeli nasprotnospolnih partnerjev, so pa imeli tesna prijateljstva z istim spolom. Morda je res v večini to pomenilo prikrite homoseksualne odnose, ampak če nimamo nobenih dokazov o tem, lahko da je res šlo za tesno prijateljstvo brez seksualnosti.
Je pa res, da tudi tukaj ni jasna ločnica med prijateljstvom in romantiko. Je možno, da so bila taka ženska prijateljstva sicer aseksualna, ampak homoromantična in torej ne zgolj prijateljstva? To je odvisno samo od tega, kako postavimo definicijo. Vse tisto o pospešenem utripu in podobno, pa se mi zdi, da si zasluži ime več kot prijateljstvo. Problem je v tem, da "več kot prijateljstvo" v jeziku neaseksualcev nujno pomeni seksualno zvezo.
Saj po eni strani je razumljivo, da takih prijateljstev danes večinoma ni - zelo težko je vlagati v čustveno intimen odnos na takem nivoju z več osebami hkrati, in ker se od spolnega partnerja tak odnos avtomatsko pričakuje, si za vse druge možnosti že zaseden. Mislim, da seksualcem zato ne bi smeli očitati, da zanemarjajo te oblike prijateljstva, se pa strinjam, da bi jih širša kultura morala ponujati kot veljavno možnost, če drugega ne, pa za nas. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Tatjana
Pridružen/-a: 01.11. 2011, 16:21
Prispevkov: 111
|
| Objavljeno: 01 Nov 2011 20:41 Naslov sporočila: |
|
|
| moonboy je napisal/a: |
| ... da takih prijateljstev danes večinoma ni - zelo težko je vlagati v čustveno intimen odnos na takem nivoju z več osebami hkrati, in ker se od spolnega partnerja tak odnos avtomatsko pričakuje, si za vse druge možnosti že zaseden. Mislim, da seksualcem zato ne bi smeli očitati, da zanemarjajo te oblike prijateljstva, se pa strinjam, da bi jih širša kultura morala ponujati kot veljavno možnost... |
Se močno strinjam s povedanim. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
moonboy
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 16:05
Prispevkov: 269
|
| Objavljeno: 01 Nov 2011 21:43 Naslov sporočila: |
|
|
Prej sem želel v svoj odgovor vključiti še kak komentar glede pojmov zavezanost in zvestoba ter kako se romantične zveze razlikujejo od prijateljstev glede na ta aspekt, pa se nisem znal najbolje izraziti. Na srečo sem našel en dobro spisan prispevek o krizi intimnosti, ki ga je objavil Semiel na svojem blogu Intimacy cartography. Sicer sem nameraval prevesti en drug prispevek z istega bloga, ampak bom zdaj najprej prevedel tega, ker se mi zdi, da nekoliko sovpada s temo, ki jo načenja tvoj prevod, Ayleen.
| Citiram: |
Amerika ima krizo intimnosti. Tudi druge zahodne države jo verjetno imajo, ampak Ameriko poznam.
Seveda sem že imel intimne prijatelje. V srednji šoli sem kdaj preživel kako noč pri prijatelju in pogovarjala sva se o svojih življenjih in smislu vesolja do štirih zjutraj. Tudi zdaj, ko sem na fakulteti, imam nekaj prijateljev, ki jih lahko pokličem za poznovečerni sprehod po kampusu, kadar bi se rad o čem pogovoril. Ampak iz marsikaterega razloga to ni povsem zadovoljujoče.
Kot prvo se ne morem res zanesti na prijatelje, da bodo navoljo katerokoli noč. Vsi imamo veliko dela in nobenih socialnih struktur ni, ki bi zagotavljale, da preživljamo čas skupaj (razen moje carske dnevne sobe v študentskem domu). Preden srečam kakega določenega prijatelja lahko minejo tedni, ampak tega nihče ne vidi kot problem.
Kot drugo je vse zelo začasno. Na dolgi rok bomo diplomirali in šli vsak svojo pot. Na krajši rok si lahko kdo od mojih prijateljev najde resno zvezo, se navduši nad novim hobijem ali se začne družiti z novim socialnim krogom in ne bo več imel toliko časa zame.
Na bolj osebnem nivoju pa so redki prijatelji, ki bi si dovolili prestopiti meje. Celo z najboljšimi prijatelji vsak malo brani svojo podobo. Da moški v naši družbi ne smemo kazati čustev, samo še podžiga tako vedenje. Včasih poskušam pripraviti kakega prijatelja do tega, da se mi odpre, in to res stori. Veliko pogosteje pa obrne situacijo na šalo.
Nimam veliko upanja, da je za druge ljudi v ameriški družbi kaj bolje. Sem v res odlični šoli, v odličnem domu, imam spodobno skupino prijateljev. Štejem se za srečneža, ko imam toliko socialne podpore in priložnosti za intimnost, kot jih imam. Presenečen bi bil, če bi slišal, da mi gre slabše kot večini.
Veliko trenutkov z ljudmi, ki jih cenim, se vrti okoli deljenja nekega posebnega nivoja intimnosti. Že nekaj mesecev sem na primer v neformalni zvezi z neko punco in najpomembnejši trenutek do zdaj je bil, ko sem lahko prisostvoval pri družinski krizi. Ranljivost in povezanost, ki sva si ju delila takrat, sta veliko pomembnejši, kot karkoli kar sva počela v spolnosti. Kot še en primer sem med srednjo šolo več let klepetal po internetu s punco, ki je nikoli nisem spoznal v resničnem življenju, pa je bilo to na trenutke moje najpomembnejše prijateljstvo, ker sva lahko bila drug z drugim zelo odprta in ranljiva, četudi samo preko interneta. Če gledam tako nazaj na svoje življenje, je bilo veliko stvari, ki sem jih počel, poskus iztisniti še malo več intimnosti iz sveta okoli sebe.
Obstaja pa socialno odobren način pridobivanja intimnosti: "zveza". V (seksualni, romantični, monogamni) zvezi imaš veliko več svobode in moči za pridobivanje intimnosti. Moral bi biti prednost na urniku in pričakuješ lahko veliko več rednega časa sam s to osebo. Imaš nekaj besede pri odločanju, kje partner živi in če razmerje preide na daljavo, ti je zagotovljena redna komunikacija in kar se da pogosti obiski. Imaš čas in socialno dovoljenje, da res spustiš svoje obrambe in si čustveno ranljiv. Vse to je čudovito. Z razlogom nisem veliko časa samski.
Ampak tega ne bi pisal, če bi mislil, da je vse rožnato, kaj ne?
Pravzaprav taka struktura povzroči tono problemov:
- Ne služi potebam aseksualnih/aromantičnih oseb, ki si želijo intimnosti in predanosti, ne pa tudi okraskov, ki pridejo zraven.
- Pomeni, da imaš veliko spodbude, da vlagaš svoj čas in energijo v samo enega partnerja, kar potencira probleme aseksualcev in poveča krizo intimnosti.
- Pomeni, da je tvoja čustvena podpora zelo negotova, saj je zbrana v eni sami osebi, ni pa nujno, da boš s to osebo za zmeraj.
- Ta negotovost pomeni, da se ti splača ostati v slabih zvezah, ker je biti samski še slabše.
- Paradoksalno ta negotovost celo direktno povzroča slabe odnose, ker je malo zafrknjeno, če je tvoj glavni čustveni podpornik ravno oseba, ki ti v istem trenutku povzroča bolečino. Prijatelji lahko ostanejo prijatelji, tudi če se sprejo, "zveze" pa imajo z razlogom ugled, da se odvrtinčijo čisto izpod kontrole.
Potem so tu še vsi problemi s tradicionalno monogamijo, ki jih boste moji poli prijatelji prepoznali:
- "Zveza" ti ne dovoli zadovoljiti vseh svojih (mnogih in raznolikih) potreb, če predpostaviš, da si resnična oseba v zvezi z drugo resnično osebo, ki pa nikoli niso popolnoma kompatibilne.
- Zanika naravno človeško težnjo po tvorbi večih intimnih razmerij hkrati.
- Sili te v seksualne vzorce, ki niso popolnoma zadovoljujoči zaradi razlik v libidu, fetiših in tako dalje.
Kako naj se s tem soočimo?
Poilamorija je precej uspešna. Zelo praktično reši veliko teh problemov. Imeti več zvez ti omogoča večjo čustveno podporo in več priložnosti za intimnost, težave s kompatibilnostjo in grožnja samskosti pa izgubijo pomen.
Zdi se mi pa, da poliamoriji, kot jo trenutno vidimo, manjka poglavitno spoznanje: zveze niso v osnovi boljše samo zaradi tega ker so seksualne/romantične.
To je pomembno, da smo lahko inkluzivni do aseksualcev, ki si tudi zaslužijo nekaj ljubezni, odpira pa tudi celo zbirko novih možnosti za smiselne strukture odnosov. Nihče se s svojim platonskim prijateljem ne pogaja kako se bo njun odnos razvijal... ampak zakaj ne? Platonska prijateljstva so lahko prav tako pomembna kot najboljše romantične/seksualne zveze, zakaj jim torej ne bi posvetili enako časa, energije in truda v komunikaciji? Zakaj predvidevamo, da moramo biti "partnerji" samo z osebami, ki nas privlačijo? Če razklopimo intimnost od seksa in romantike, dobimo toliko novih načinov, da ustvarimo zveze, ki delujejo. Zakaj ne bi bila strejt in aseksualen fant primarna partnerja, pri čemer ima strejt zraven še spolne odnose z žensko? Zakaj ne triada, v kateri je le en odnos tudi seksualen? Če pozabimo na predpostavko, da moramo spati z osebami, s katerimi smo intimni, lahko začnemo reševati svoj problem z intimnostjo.
Ne bo lahko. Če je poliamorija čudna, je to še bolj. Pa vi poskušajte pridobiti prepoznanje za svojega življenjskega partnerja, ki je istega spola, čeprav sta oba strejt. Ne bo se zgodilo tako kmalu. Ampak nobenega razloga ni, da ne bi mogli spremeniti svojih življenj, z velikimi ali malimi koraki, da povečamo svojo odprtost do intimnosti. |
Nazadnje urejal/a moonboy 16 Nov 2011 21:10; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Ayleen
Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 15:35
Prispevkov: 151
|
| Objavljeno: 03 Nov 2011 23:02 Naslov sporočila: |
|
|
| W.. je napisal/a: |
| Bi pa izpostavil, da članek v delu, ki govori o tem v kaj je moški spremenil stanovanje deluje precej populistično. V smislu kako je moški a priori ženski različen... No, saj eksplicitno piše kako ji je različen. In potem pa implicitno pove kako bi bilo živeti z žensko, kjer apelira na večjo sorodnost. Umetna inteligenca, proteini in politične debate pač niso posledice fatalizma, zaradi katerega naj bi bil moški to kar je. Nasprotno, moški so heterogena skupina. |
Mislim, da ta del članka noče podajati posplošenih sodb o moških, ampak govori o enem posamezniku, je pa res da kot platonska razmerja predpostavlja samo tista z ženskami. Verjetno večina žensk sicer prijateljuje predvsem z drugimi ženskami in jih je zato smiselno nagovarjati v kontekstu teh ženskih prijateljstev, se pa tudi meni ne bi zdelo slabo, če bi članek presegel delitev na dva spola.
| moonboy je napisal/a: |
| Mene tudi moti, kako se na zgodovinska prijateljstva danes projicira homoseksualnost, še posebej kadar je govora recimo o pisateljih in pisateljicah, ki nikoli niso imeli nasprotnospolnih partnerjev, so pa imeli tesna prijateljstva z istim spolom. Morda je res v večini to pomenilo prikrite homoseksualne odnose, ampak če nimamo nobenih dokazov o tem, lahko da je res šlo za tesno prijateljstvo brez seksualnosti. |
Zadnjič sem ravno brala zanimivo debato o tem, kako problematično je pripisovanje homoseksualnosti likom iz popularne kulture. Sicer je razumljivo, da ljudje v heteronormativni družbi iščejo alternativne vzore, ampak vsiljevanje homoseksualnosti na podlagi vzorcev obnašanja, ki presegajo normativno pojmovanje prijateljstva, je škodljivo, ker še dodatno utrjuje heteronormatovnost (npr. "Ha! Dva moška imata iskren odnos in se ne bojita fizične bližine, zagotovo sta geja, noben pravi moški se ne obnaša tako!" vsiljuje idejo o tem, da je "pravi moški" heteroseksualec, ki ne govori o svojih čustvih in ne objema itd. svojih prijateljev, geji pa so poženščeni).
Drugače pa hvala za dober prevod, moonboy. V bistvu se mi zdi, da obe besedili obravnata natanko isto tematiko in opozarjata na isti problem, samo da prvi članek govori bolj o konkretnih primerih, drugi pa tematiko razširi in vpelje termine.
(In ko smo že pri terminih, v članku avtorica kar naprej uporablja besedo "commitment", za katero v slovenščini nimamo enakovredne dvojice, zato sem jo včasih prevajala po smislu, nekajkrat pa sem jo zamenjala z "zavezo", ki se mi je zdela še najbližje.)
Strinjam se, da je treba razrahljati to normativno pojmovanje o dveh vrstah odnosov, ne samo zaradi nas, ampak tudi zato, ker bodo potem lahko ljudje oblikovali takšne zveze, kot jim res ustrezajo, namesto da skušajo slepo slediti nekim vzorcem. Je pa seveda veliko težje ustvariti nekaj povsem novega kot pa se ravnati po navodilih, ki ti jih servira družba. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
W..
Pridružen/-a: 30.10. 2011, 23:34
Prispevkov: 8
Kraj: Ljubljanska regija
|
| Objavljeno: 05 Nov 2011 23:47 Naslov sporočila: |
|
|
Dejansko gre pri vsem tem za predvidevanja. Lahko predvidvidevamo, da je šlo za homoromantične odnose. Lahko so bili aseksualni, lahko seksualni. Ali pa so bili dejansko zgolj sostanovalci. V končni fazi jih je bilo najbrž dovolj za raznolikost.
Je pa problem izpostavljen drugače. Kot ste dejansko že vi rekli, se povsem strinjam. Da neke okoliščine ljudem determinirajo sklep in predstavo o dveh ljudeh, kar se manifestria pri primeru prijateljskega objema med dvema moškima (izrazito manj med dvema ženskama). No ta vaš bostonski par je dobra paradigma tega.
V končni fazi je morda še boljša paradigma tega aseksualnost, bolj natančno romantična aseksualnost. Ljudje jemljejo spolnost kot nujni pogoj za to, da sta dva "par".
Tako da normativi glede identitete v odnosu bi lahko bili bolj fleksibilni. Kar pa dejansko tudi so glede na zgodovino, a vprašanje je tudi glede mej, kar pa je najbolj zajebano. Ravno zato, ker potem je že vsaka skrajnost zadostni pogoj za biti par.
Recimo: Dva, ki imata spolne odnose, se poljubljata, držita za roko, si zreta v oči, sta par.
Pa dobro... dopustimo možnost, da tudi dva, ki počneta vse navedeno, razen spolnega odnosa, da sta par.
Pa dobro, dopustimo možnost, da tudi dva, ki se ne poljubljata, sta par.
In če bi tako nadaljevali, bi prišli do tega, da tudi dva, ki si še niti rutinskega stiska roke nista dala, sta par.
Jasno, mejo je treba nekje določiti, toda kje... Recimo ali je živeti v istem stanovanju že zadostni pogoj, da sta par... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
moonboy
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 16:05
Prispevkov: 269
|
| Objavljeno: 06 Nov 2011 01:40 Naslov sporočila: |
|
|
Najprej, skupno življenje nikakor ne more biti kriterij. Jaz si že nekaj let delim sobo z nekom, pa nisva par. On ima že nekaj let punco, pa ne živita skupaj.
Pomojem sta par tisti dve osebi, ki sami rečeta, da sta par. Problema tukaj sta dva:
1. Nekaterih oseb nimamo možnosti vprašati, ali sta par, ker so že preminule ali pa sploh fikcijske. Takim osebam poskušamo na osnovi tega, kar je znano o njih, pripisati njihova čustva in vedenje, o katerih ni zapisov, pa tega ne bi smeli početi. Ali je bila Emilie Dickinson zaljubljena v svojo prijateljico Sue Gilbert? Ali je šlo za romantično privlačnost, za spolno privlačnost, oboje ali nič od tega? Ali sta se poljubljali, ali sta imeli spolne odnose? Ali sta si želeli tega? Če nista sami nič o tem zapisali, ne bomo nikoli vedeli, in zato tudi ni prav, da jima karkoli pripisujemo kot dejstvo ali sklepamo na podlagi večine.
2. Če danes dve osebi rečeta, da sta par, jima spet na podlagi tega pripišemo čustva in vedenje, o katerih sicer nimamo informacij. To je pravzaprav logično, ker nam tako stereotipiziranje omogoča normalno funkcioniranje v svetu. Beseda par ima v tem kontekstu pač določen pomen in konotacijo, zato jo tudi uporabljamo. Kar po mojem mnenju potrebujemo, je torej več besed za različne kategorije odnosov. In pa seveda čim širše zavedanje, da so takšni "drugačni" odnosi sploh res mogoči. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Ayleen
Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 15:35
Prispevkov: 151
|
| Objavljeno: 06 Nov 2011 12:26 Naslov sporočila: |
|
|
W.., mislim, da si izpostavil bistvo problema, namreč da ljudje težimo k temu, da stvari na podlagi zelo preprostih kriterijev delimo v manjše število zelo preprostih kategorij, ki jim poleg tega zelo radi določamo še vrednost. (Platonski odnosi so manj zapleteni in manj pomembni, zato jih lahko imamo kolikor hočemo, romantično-seksualna zveza pa je najpomembnejša in zato ena sama.) Aseksualnost in aromantičnost sta v tem kontekstu zanimivi ravno zato, ker ko človek zaradi njiju podvomi v enega izmed teh pojmovanj (npr. romantična zveza je nujno tudi seksualna), je pod vprašaj postavljena tudi samoumevnost vseh ostalih. So romantične zveze res same po sebi več vredne od platonskih? Zakaj bi morali imeti en sam primaren odnos? Zakaj katergorij platonsko/romantično/seksualno ne bi morali združevati v poljubne kombinacije? Ali res obstajajo samo te tri kategorije odnosov?
Tako opustiti najbolj temeljo pojmovanje razmerij in dopustiti popolno svobodo je lahko strašljivo, ker se človek naenkrat znajde brez osnovnih indikatorjev, kaj je kakšen odnos in ali je tak odnos dober ali slab (Nekdo ima dva primarna platonska partnerja! Dva! Nobeden izmed njiju ni tudi romantičen ali seksualen, pa naj bi vseeno bila najpomebnejša! Le kaj to pomeni!) in prinaša celo vrsto problemov, ki jih je moonboy krasno izpostavil, ampak jaz se strinjam z njim, da bi ljudje morali imeti pravico sami opredeljevati svoje zveze.
Seveda pa smo še vedno zelo zelo daleč od tega, da bi se ljudje sprijaznili s tem, da nimajo pravice soditi o tujih razmerjih, kakršna koli že so, da stvari niso tako enostavne kot si predstavljajo in da je to okej. Besedišča za različne vrste odnosov pa nam v slovenščini primanjkuje še bolj kot v angleščini ... kar je problematično, ker kako naj nekaj razložimo, če še besede za to nimamo? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Tatjana
Pridružen/-a: 01.11. 2011, 16:21
Prispevkov: 111
|
| Objavljeno: 09 Nov 2011 16:15 Naslov sporočila: |
|
|
| moonboy je napisal/a: |
| ... stereotipiziranje omogoča normalno funkcioniranje v svetu. |
| Ayleen je napisal/a: |
Aseksualnost in aromantičnost sta v tem kontekstu zanimivi ravno zato, ker ko človek zaradi njiju podvomi v enega izmed teh pojmovanj (npr. romantična zveza je nujno tudi seksualna), je pod vprašaj postavljena tudi samoumevnost vseh ostalih. ...
...Tako opustiti najbolj temeljo pojmovanje razmerij in dopustiti popolno svobodo je lahko strašljivo, ker se človek naenkrat znajde brez osnovnih indikatorjev... |
Zelo dobro povedano!
Ampak kakšne so rešitve teh problemov?
Po moje je treba o teh temah čim več govoriti. Ljudem stvari predstaviti in jih s tem narediti 'normalne'. In hkrati problematizirati samo normalnost. Nenazadnje se bojimo predvsem neznanega. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Ayleen
Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.10. 2011, 15:35
Prispevkov: 151
|
| Objavljeno: 11 Nov 2011 19:18 Naslov sporočila: |
|
|
Tatjana, strinjam se, da bi bilo treba spremeniti celotno pojmovanje "normalnosti".
Sicer pa po moonboyevem vzoru debato nadaljujem z še enim prevodom. Priepevek je iz bloga Black Dog Musings in se mi zdi super, ker govori ravno o tem, kako težko je v družbi, ki ima tako ozke predstave o odnosih, ustvariti drugačno vrsto zveze, ker ni prav nobenih vzorov, na katere bi se lahko oprli. (Poleg tega je res duhovito napisan - upam, da mi je vsaj malo tega uspelo ohraniti tudi v prevodu.)
| Citiram: |
O tem, kako brez zmenkov ni čisto nič lažje
Včeraj sem se dobila s prijatelji in rada bi obravnavala nekaj, kar mi je povsem resno rekel eden izmed njih: »Ko bi tudi jaz bil takšen kot ti, brez zmenkov in romantičnih zvez in vsega tega ti mora biti ful lažje.«
Kar je ne. Enostavno ne.
Razumem, da so romantične zveze zapletene. Čisto resno. Dovolj mojih prijateljev so čustveno povsem uničile, da sem dojela »hej, zveze so zapletene«.
Ampak. Če smem, bi rada izpostavila dejstvo, da družba romantične zveze vsaj razume. Ves čas nam sporoča: »Romantične zveze so dobre. Romantične zveze so okej. Romantične zveze so zveze, ki jih boš imel/imela, ali pa si jih boš vsaj želel/želela imeti.« Ko nekdo reče: »Težave imam s svojim ljubezenskim razmerjem.« lahko pričakuje odzive v smislu: »D:«. Če si nekdo želi svojega romantičnega partnerja pripeljati s sabo na družabni dogodek, je samo po sebi umevno, da sta povabljena oba. Milijon različnih načinov je, s katerimi nas družba utrjuje v prepričanju, da je to tista vrsta zveze, ki jo je treba najbolj ceniti: bolnišnice pri obiskih dajo prednost partnerjem pred prijatelji, zdravstveni obrazci imajo rubriko za partnerja, samo po sebi se razume, da bo partner prevzel pravne zadeve, če sam ne moreš itd. itd. Če si romantičnega odnosa ne želiš, si v manjšini.
Kako pa je s takšnimi razmerji, kot si jih želim jaz? Ne ravno vrhunsko. Želim si nekaterih stvari, ki bi lahko veljala za del romantične zveze (crkljanje, čustveno bližino, to, da bi vsi vpleteni zvezo pojmovali kot pomembno, po možnosti nekoga, s katerim bi skupaj stanovala in ki bi mi na splošno delal družbo), ne pa vseh aspektov romantične zveze (poljubljanja, ekskluzivnosti, vsega … romantičnega? Uh, ne vem, na tem mestu opisovanja svojih želja se čisto izgubim).*
In kaj družba sporoča meni v zvezi z zvezo, ki si je želim? »Ne.«
Ne »mogoče«, ne »hmmm«, preprosto »Ne.« Po možnosti pa doda še: »Usekana si.« in »Kaj za vraga? Ne.«
Ko se bom odselila od doma, bom morala krepko premisliti, koga bom v različnih obrazcih navedla kot kontakt za nujne primere. Z ljudmi, ki bi jih prosila za to, namreč nisem v sorodu in s pravnega stališča je to precej neugodno. Če se bom res preselila skupaj s svojim najtesnejšim prijateljem, tako kot si želim, predvidevam, da bom morala ljudem kar naprej razlagati, da »ne, res nisva v x vrste odnosu. Ne, res ne.«**
In čisto hipotetično, če bo najin odnos razpadel ali zašel v težave, nimam niti malo upanja, da bodo ljudje mojo prizadetost jemali resno. Prav nobenega zagotovila nimam, da mi ne bo treba poslušati, naj ne bom taka mevža, in da moja čustvena reakcija ne bo na hitro odpravljena kot pretirana, ker »saj je bilo samo prijateljstvo«.
Misel na to, da bi ta odnos izgubila, je ena izmed najbolj groznih stvari, kar si jih lahko predstavljam.***
Zato prosim. Ne govorite mi, da mi »je lažje«, ker se čisto lahko zgodi, da vas bom tresnila in se začela histerično smejati.
Še ena stvar lahko izzove podobno reakcijo s histeričnim smehom in teptanjem vašega trupla, in sicer če mi boste rekli, da imam srečo, ker »si lahko od temeljev naprej po svoje zgradim razmerje« ali da moram biti zadovoljna, ker si »ustvarjam zveze po svoji meri«.
Kot se je izrazila Sciatrix: »Če bi bila čustva jajca, jaz pa bi imela kaj besede pri izbiri, jih vsekakor ne bi zapakirala v eksperimentalno košarico.«
Trenutna situacije je, kar se tiče konvencionalnih razmerij, namreč sledeča: »Evo, tukaj so tvoja čustva-jajca in to je škatla, v katero jih shraniš. Ali ni čudovita in posebej ojačana? Izdelali smo jo iz titana in podobnih zadev, blazno je fensi. In poglej to, če ti pade na tla, se v 90% jajca ne bodo razbila. In če se razbijejo, potem to verjetno ni po tvoji krivdi, ampak je bilo nekaj narobe s škatlo.«
Ko pride do mojih razmerij, pa je situacija bolj podobna temu: »Evo, tukaj so tvoja čustva-jajca. Veš, tista škatla, za katero si slišala, da jo vsi dobijo? No, ti je ne. Ti pa zato damo tole. V bistvu nismo prepričani, iz česa je. Mogoče je iz grafita, mogoče je iz slame. Ne vemo. Oh in mimogrede, tvoja škatla je prozorna, tako da ne moreš videti, če ima slučajno kakšne luknje, ki bi jih bilo treba zakrpati. Poleg tega si ne moreš ogledati škatel, ki jih imajo drugi ljudje, ker bi to bilo goljufanje. Tudi preizkusili je še nismo, ker je to tvoja naloga. Če je varna? Seveda ne. In še nekaj: ti kar zloži svoja jajca v škatlo, mi pa bomo potem malo skakali po njej, čisto zato, da vidimo, kaj se bo zgodilo. In potem, potem bomo tvojo škatlo mogoče še malo metali ob zid in jo zakuril in vse mogoče, super bo. Oh in ne pozabi, če se bodo jajca razbila, si čisto sama kriva.« ****
In to? To je preprosto strašljivo.
* Že samo dejstvo, da moram posebej opisati, česa si želim, dokazuje, da »hej, vse zveze so zapletene«.
** Če se mi bo sploh ljubilo ukvarjati s tem. Precej prepričana sem, da bom pustila, da ljudje predvidevajo kakršne koli bedarije že hočejo, dokler to ne bo začelo škodovati mojemu prijatelju. Potem bom poskrbela, da se bo nehalo.
*** Dejstvo, da imam nočne more o tem, je verjetno dovolj zgovorno. Predstava, da bi ostala sama, se mi še nikoli prej ni zdela tako strašljiva.
**** Hja, tale prispodoba mi je morebiti malo ušla izpod nadzora.
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
